Pages Navigation Menu

Blog za bralce knjige [psi]

Sprejemanje in sreča

Eros: mnogi se sprašujete o bistvu sprejemanja … nekje imamo vsi predstavo o tem, kaj naj bi to bilo, pogosto pa pri sebi ne vidimo, ali gre ali ne gre za nesprejemanje … kot bi bilo pri drugih lažje o tem soditi. glede nesprejemanja ni isto kot glede značaja, tukaj lahko sami pridemo do spoznanja ali se sprejemamo ali ne, seveda pa mnogi tega ne želijo videti ali vedeti (večina). neredko pa postanejo naše kulise tako samoumeven del naše psihe, da se jih preprosto ne zavedamo … močno pa čutimo njihove posledice.

psi-kulise-sprejemanje

kulise so posledica nesprejemanja – gre za obrambni mehanizem, ki pa ni nujno povezan z nesprejemanjem
obstajajo tudi ljudje, ki se ne sprejemajo in nimajo kulis, v večini primerov so to povsem obupani ljudje, ki so postali apatični do vsega in jim ni več mar za nič, in tudi za to ne, kako jih vidijo drugi. takšni ljudje so najpogosteje nagnjeni k samomoru ali pa životarijo le zato, ker jih je zadnje sodbe še nekoliko bolj strah kot bednega življenja v katerem so se znašli. nesprejemanje ni v resnici nič drugega kot stanje našega ega, ki živi v nekakšnem prepričanju, da v našem svetu manjka nekaj elementarnega, česar v resnici ni mogoče dobiti ali spremeniti in je to nujni pogoj za našo srečo. ta predstava o pomanjkanju se lahko pojavi pri katerem koli razumu ali tudi pri več hkrati. še najlažje je, če pomanjkanje občuti racio, saj se tega razuma zavedamo, in zato, v tem primeru, vsaj vemo, kaj potrebujemo, da bi lahko bili srečni. kadar pa so te predstave pri instinktu ali emociu se jih ne zavedamo, zato v naši realnosti (preko racia) pride do najrazličnejših kompenzatornih želja, po katerih hrepenimo. to kar si v tem primeru želimo, je sicer po nekakšnem ključu povezano s tem, po čemer hrepeni naš nezavedni razum, vendar ni isto. če se nam namreč ta nadomestna želja izpolni, ne doživimo prave izpolnitve in s tem sprejemanja, ampak se v zelo kratkem času pojavi nova (ponavadi težko izpolnljiva) želja, za katero potem mislimo, da je to, kar nam manjka do sprejemanja. temu pa ni nikoli konca, saj je veliko enostavneje hrepeneti po nadomestnih željah, kot pa da bi rešili temeljno – izvorno težavo, ki je v našem svetu označena za “manjkajoči element”.

Bistvo pri (ne)sprejemanju:

tisti, ki se sprejema, ima želje, vendar ni nesrečen, če se te njegove želje ne izpolnijo…tisti, ki se NE sprejema, je zaradi neizpolnitve svojih želja nesrečen, nezadovoljen s svojim bitjem ali življenjem…to je sicer zelo preprosta ločnica, vendar je precej učinkovita in tudi nazorna.

to kar razlagam je v bistvu tudi temelj dela večine psihoterapevtov in psihologov, le da gre tukaj za nekoliko drugačne prispodobe… to v osnovi ni nič “novega” ali neznanega, rei tukaj predstavlja le drugačno sliko v povezavi s tremi razumi – predvsem pomembna razlika je predstava z dvema različnima avtonomnima nezavednima miselnima procesorjema in ne enim kompleksnim nezavednim delom naše psihe, kot se je (v večini) psiholoških teorij razmišljalo doslej.

sprejemanje je torej osnovno spoznanje, do katerega morajo priti vsi trije naši razumi (ne glede na razporeditev njihove moči)… to je zavedanje, da je prav vsak od nas ustvarjen točno tako kot mora biti, da bi lahko prišel do spoznanj, ki si jih je sam namenil še preden se je rodil. v konceptu Življenja (to je stanje našega ega, ko se ne nahajamo v telesu) si zastavimo prav vse podrobnosti, ki so pomembne, da bi lahko prišli do spoznanj, ki se nam ves čas nastavljajo v naših življenjih … prav tako smo si “namenili” vse pomembne ljudi, ki nam prečkajo pot in sami smo si zastavili tudi cilje, ki jih želimo osvojiti. pri tem nam ne manjka prav nobena “karta” – to kar je osnovna težava pri razmišljanju nesprejemajočih, da bi lahko odigrali to igro življenja. edina težava je, da smo v času svojega življenja omejeni na razmišljanje svojih treh razumov, ki stvari nikakor ne vidijo celovito ali objektivno, zato je življenje pogosto tako težko. če bi imeli dovolj široko sliko o vsem, bi videli, zakaj je vse tako kot je in zelo pogosto bi v trenutku spremenili tudi tisto razmišljanje, ki se ga morda zdaj najbolj oklepamo. naše življenje je prav zaradi tega, da bi lahko prihajali do teh spoznanj sestavljeno iz dveh temeljnih stanj – eno je stanje nezadovoljstva in nesreče, drugo pa zadovoljstva in sreče. stanje nezadovoljstva narekuje spremembe, stanje sreče pa “vzdrževanje” tega, kar imamo.

težava ni, ko smo nesrečni, težava nastane šele, ko ne najdemo poti iz svojega stanja in se predajamo obupu misleč, da nam je “beda” pač usojena. vendar to ni res … ne glede ne to, kdo smo, kje smo, kaj imamo in česa ne vedno sta pred nami vsaj dve poti … in vsaj ena vodi k občutenju zadovoljstva! … in če dobro premislite, boste prišli do spoznanja, da drugega kot zadovoljstvo nihče ne potrebuje! 😉 … zadovoljstvo tudi ni nujno povezano s kakršnim koli “imetjem” … kar dokazuje veliko premožnih, ki niso zadovoljni s svojim življenjem in na drugi strani veliko takih, ki nimajo ničesar in so lahko kljub temu srečni in zadovoljni. večina se nas (pač po gaussovi krivulji) nahaja nekje vmes. iz tega bi morali razbrati, da je edina stvar za kateri si v življenju moramo prizadevati – zgolj sreča in občutenje zadovoljstva. če vam uspeva, ste res srečni 😉

Si želiš novih spoznanj?
Naroči knjigo [psi] >
Brezplačna poštnina!