Razlike med zaljubljenostjo in pravo ljubeznijo

Eros: le malo je pojmov o katerih imamo ljudje tako različne predstave kot ravno o zaljubljenosti in ljubezni. čeprav ima večina občutek, da oba pojma zlahka razlikujemo, pri podrobnejši primerjavi hitro ugotovimo, da so prav glede teh dveh pojmov naše predstave nadvse različne. zaljubljenost kot tudi ljubezen lahko opazujemo pri vseh kulturah in tudi pri višje razvitih živalih. pri naši predstavi pa se pogosto zatakne že pri predstavi o romantični ljubezni, obstaja ali ne obstaja, jo živimo, ali pa gre morda za nekaj povsem drugega, kar slučajno zmotno pojmujemo romantična ljubezen? to je toliko bolj zanimivo zato, ker gre za pojme okoli katerih se vrti večji del našega življenja.

teorija REI razkriva, da gre pri zaljubljenosti in ljubezni za dva povsem različna miselna procesa, ki razen tega, da nas povezujeta z drugo osebo, nimata veliko skupnega.
medtem ko zaljubljenost skozi REI ni nič drugega kot največja laž v našem življenju. največja zato, ker nam naši trije razumi poenoteno ustvarjajo povsem nestvarno predstavo o določeni osebi. ker gre za naš lasten um, nas v takšnem stanju nihče ne more prepričati v našo nerealno predstavo. kljub temu je zaljubljenost eno najčudovitejših doživetij še posebej za tiste, ki ne sprejemajo svojega sveta. pri zaljubljenosti se naši razumi začasno poenotijo v sicer različnih pogledih. ta harmonija med njimi je za nas povsem novo neznano stanje duha, ki pa ga zmotno pripisujemo prav osebi v katero smo zaljubljeni.

pri pravi ljubezni pa ne gre za laži, ampak prav nasprotno – za resnico. resnica igra pri povezavi dveh svetov tako pomembno vlogo, da lahko pravo ljubezen doživijo le tisti pari, kjer oba partnerja popolnoma sprejemata svoj lastni svet. brez tega se med partnerji lahko vzpostavi zgolj bolj ali manj kakovostna partnerska povezava, ki pa je tudi ko so vpletena globoka čustvovanja ne gre zamenjati za pravo ljubezen.

ali obstaja nekaj, čemur bi lahko rekli romantična ljubezen? tega v resnici ni, je zgolj zmotna predstava o tem, da naj bi se zaljubljenost nadaljevala do konca našega življenja. ta povsem zgrešena predstava pri mnogih povzroča nadaljujoče nezadovoljstvo v številnih zvezah, saj se ne zavedamo, da še tako velika zaljubljenost slej kot prej izgine. (v povprečju traja med pet do šest mesecev, zelo redko do dveh let) omama zaljubljenosti je še posebej pri nesprejemajočih tako mamljiva, da se ji preprosto ne morejo upreti in zato večno hrepenijo po partnerju, ki bi jim ta občutek zagotovil za vse življenje, takega pa seveda ni.

mnogi pojav zaljubljenosti povezujejo s “kemijo”, ki naj bi bila kriva za zmešnjavo v glavi. gre za mešanico hormonov, endorfinov, serotoninov, dopaminov, oksoticinov, vazopresinov in drugih snovi, ki v naših možganih sprožajo določene občutke. toda to je približno tako, kot bi gorivu v avtomobilskem rezervoarju pripisovali vzrok, da smo se odpeljali na izlet. toda vsi vemo, da nas je na izlet spravila naša želja po obisku izletniške točke, medtem, ko je vozilo zgolj sredstvo, ki nam je to omogočilo, gorivo pa sredstvo, ki je vozilu omogočilo premikanje. gorivo ima tako zgolj posredno povezavo, nikakor pa ne gre za odločilno vlogo pri izletu.

ali so za naše zmotne predstave krivi mediji, filmi, literatura, ki nam slikajo lažne predstave o sicer nesprejemajočih partnerjih, ki se zaljubijo na prvi pogled in iz tega ustvarijo trajno romantično zvezo? to deloma drži, še več krivde pa je treba pripisati naši nevednosti.

helen fisher odkriva, da so pri zaljubljenosti aktivirani najrazličnejši deli možganov, kar sovpada tudi s teorijo REI, saj poenoteni razumi prvič ustvarijo harmonično sodelovanje, pri čemer opustijo svoje različno videnje stvari. ker človek v takem stanju popolnoma izgubi stvarno predstavo o dogajanju okoli njega, razumi pa si ne nasprotujejo, kot je to sicer značilno za večji del našega življenja. prav to njihovo nasprotovanje nam omogoča večjo objektivnost.

• ali ima zaljubljenost podobnost z odvisnostjo? to deloma drži, saj v procesu močno sodeluje emocio, ki je tudi glavni krivec za odvisnosti.

• ali si zaljubljeni bolje zapomnijo? da, to drži, vendar le to, kar je povezano z ljubljeno osebo. druge stvari v času zaljubljenosti padejo iz fokusa.

• ali se iz nesrečne zaljubljenosti lahko razvije jeza? seveda, tudi pri tem ima zasluge naš emocio. njegove slike so namreč naše želje, jeza pa se porodi takrat, ko se slike ne morejo izpolniti. emocio za to krivi vse drugo, le sebe nikoli. jeza je po drugi strani pomemben del prebolevanja.

fokus zaljubljenega je iskanje potrditev, da dobi potrditev o enakih čustvih pri ljubljeni osebi. pri tem je pozoren na najmanjše stvari, ki bi mu lahko dale potrditev, po drugi strani pa zlahka spregleda vse, kar govori proti temu. tudi za to je krivo sodelovanje med razumi, ki drug drugemu olepšujejo stvarnost predvsem zato, da bi tako dosegli svoj skupni cilj.

• ali se pogosteje zaljubimo v osebe s katerimi se znajdemo v kočljivih ali nevarnih okoliščinah? to drži, odgovoren je instinkt, ki zelo težko ustvari zaupanje. oseba, ki nam daje občutek zaupanja, s tem lahko pridobi naklonjenost instinkta, kar je že “tretjina” potrebna za zaljubljenost.

• se moški zaljubijo hitreje kot ženske? ta trditev drži za večino moških in za večino žensk, medtem ko je pri manjšini ravno obratno.