Pages Navigation Menu

Blog za bralce knjige [psi]

Ko “poči film”

Eros: v preteklem tednu se je v naši bližini zgodilo nekaj žalostnih in tragičnih dogodkov. v sporu zaradi denarja in ljubosumja je prišlo do prepirov in ubojev, v dveh primerih pa sta si storilca sodila tudi sama.
v medijih so dejanja pripisali obupu posameznikov, ki jih je do tega pripeljala osebna stiska in vsesplošna družbena kriza. toda, ali je temu res tako? zakaj se določeni ljudje znajdejo v mnogo večji stiski, pa kljub temu nikogar ne ogrožajo, spet drugi pa posežejo po orožju že zaradi nekaj ostrejših besed. kaj se dogaja v posamezniku, ki je zmožen v sporu nekoga ubiti in v obupu celo soditi sebi?

teorija REI omogoča, da takšne posameznke lahko že v naprej prepoznamo in razumemo kaj jih privede do tako skrajnih dejanj. seveda ni mogoče napovedati, ali bo nekdo posegel po najhujšem, je pa mogoče predvideti morebitno grožnjo.

uboja v afektu je zmožen samo človek, ki mu vlada emocio (nezavedni razum). to pomeni, da ima takšno nagnjenje v svojem značaju pet od dvanajstih ljudi. ker emocio kot vodilni razum prevladuje moškim, se zdi, da so najhujše oblike agresije zmožni le predstavniki moškega spola, vendar to ne drži. res pa je, da je med ženskami skrajne oblike agresije precej manj, saj tem po večini vlada instinkt (drugi nezavedni razum). da emocio postane agresiven je potrebna tudi huda oblika posameznikovega nesprejemanja, v kombinaciji z okoliščinami pa tak človek postane tempirana bomba. to so ljudje, ki težave vedno skušajo rešiti s silo. tudi v javnih demonstracijah jih boste zagledali v prvih vrstah in neredko bodo prav ti zanetili vse to, čemur rečemu nemirni protest.

protest

v čem se emocio tako razlikuje od drugih dveh razumov in zakaj ljudje, ki jim prevladuje ta razum, le s težavo po mirni poti rešujejo spore?

pravni sistem, ki v sodobni družbi velja za “legitimen” način reševanja sporov je uvedel racio. ta deluje po principu zapisanih pravil s katerimi se strinja večji del družbe in predstavnikov, ki po teh pravilih delijo pravico. pravica je tako v rokah tretje osebe. ker se je v družbi v zadnjih dvesto petdeset letih na oblast povzpel racio, smatramo pravni sistem kot edini pravi način reševanja sporov.

REI pa razkriva, da je pravni sistem z več vidikov krivičen do tistih, ki jim v značaju ne prevladuje racio. prva težava je, da emocio obratuje preko slik na katerih niza dogodke in si z njihovo pomočjo predstavlja tudi pravico. zanj so pisana pravila in zapletene formulacije pravice nerazumljivi pojmi, kar vodi do pomanjkljivega razumevanja pravnega sistema. emocio je improvizator in na tak način rešuje tudi spore, kar nikakor ni v skladu z obstoječim pravnim sistemom. v emocijevi družbi je vsak sam pristojen za svojo pravico, pri čemer neredko obvelja zakon močnejšega. s stališča racia je to seveda nesprejemljivo, toda tudi emocijev sistem jemanja pravice ima varovalke, ki tak sistem naredijo delujoč. prva varovalka je odpuščanje, emocio je namreč od vseh razumov najbolj popustljiv, a le v primeru da se sprejema. druga varovalka pa je družba, ki izloči tiste, ki si jemljejo pravico izven družbeno sprejemljivih okvirjev, za kar poskrbi vladajoči poglavar (v emocijevi družbi se na vrh povzpne najmočnejši predstavnik).

vrvi

če to prenesemo v sodobni čas, bi emocijevo reševanje spora med upnikom in dolžnikom zgledalo nekako tako: upnik bi se oglasil pri dolžniku in ga opozoril, da mu dolguje. ta bi mu obljubil vračilo v določenem roku. po preteku tega roka bi se upnik ponovno oglasil pri dolžniku in mu skušal odtujiti stvari, ki bi zanj predstavljale ustrezno nadomestilo za poravnavo dolga (praviloma bi si vzel nekoliko več, kar vključuje zamujanje s plačilom in trud, ki ga ima upnik z izterjavo). če dolžnik ne razpolaga z ustreznim premoženjem, bi bil tepen v znak opozorila, da upnik misli resno in mu dolga ne namerava kar tako odpustiti. druga emocijeva izbira pa bi bila, da bi si namesto dolga prilastil kar dolžnika, ki bi mu s svojim delom moral odslužiti dolg.

iz opisanega primera vidimo, da bi bil tak način reševanja spora hitrejši in bolj učinkovit od pravnega sistema, ki ga poznamo danes, kljub temu pa za racijev način razmišljanja povsem nesprejemljiv, saj pravica ni natančno odmerjena. težava je tudi, da je pravica odvisna od drugih dejavnikov, ki lahko vodijo tudi do tega, da upnik sploh ne more do svoje pravice (recimo, da je dolžnik mnogo močnejši od njega). zato je z našega gledišča tak način reševanja sporov barbarski. (barbari so bili v resnici emocijevo organizirana družba).

sojenje

v sodobni družbi je posameznik, ki mu vlada emocio, podrejen racijevemu pravnemu sistemu, kar je zanj nerazumna oblika reševanja sporov. seveda ga družba prisili, da se ravna po uveljavljenih racijevih pravilih in vsak poskus drugačnega reševanja sporov se strogo kaznuje. da racijev sistem ni pravičen, kaže dejstvo, da se v zaporih znajdejo skoraj izključno ljudje z vladajočim emociem. ker ta razum, kot že rečeno po večini vlada moškim, je tudi struktura tistih, ki prestajajo zaporno kazen, temu ustrezna. če bi sodobni pravni sistem zagotavljal pravičnost, bi bila razporeditev zapornikov glede na značaje enaka strukturi prebivalstva, vendar temu v stvarnosti ni tako. pravičen pravni sistem bi bil kombinirana oblika z manj zapletenimi pravili. deloval bi hitro, razumljivo in učinkovito. (to pomeni brez stroškov za dosego pravice, brez preštevilnih narokov in brez potrebe po tolmačih pravice – odvetnikih.)