Pages Navigation Menu

Blog za bralce knjige [psi]

Kakšen bi bil pravičen izobraževalni sistem

Eros: po teoriji REI vsak od treh razumov, ki se mu uspe povzpeti do oblasti v družbi, ustvari svoje mehanizme s katerimi zavlada drugima dvema. vse od industrijske revolucije naprej smo v svetu tako deležni vzpostavitve izobraževalnega sistema, kakršnega v zgodovini doslej nismo poznali. le redko kdo (učenci in dijaki izzvzeti) se bo strinjal, da tak sistem ni koristen in nujno potreben, da prinaša vsem le dobro, saj je znanje vrednota sodobnega časa. izobraževanje je nedvomno pomembna pridobitev toda, ali je za sodobnim šolskim sistemom res vse tako čisto kot se zdi?

teorija REI razkriva, da je ljudi mogoče razvrstiti na 12+1 različnih načinov razmišljanja – vsak od teh načinov predstavlja človekov značaj. pravičen izobraževalni sistem bi tako moral delovati enakopravno za vse – to pomeni, da bi moral biti zastavljen neodvisno glede na človekov značaj, saj si tega ne moremo izbrati. prvo s čimer se sooči vsak prvošolec je urnik. urnik predstavlja načrt dela in zanj je nujno potrebno časovno načrtovanje. na stvari se je tako treba v naprej pripraviti jih imeti v mislih in obvladovati delo z zastavljenimi nalogami. vsega tega pa dva od naših treh razumov ne poznata.

osnova emocijevega razmišljanja je improvizacija, zato on ne načrtuje, instinkt pa pri svojem razmišljanju uporablja ustvarjalnost, kar pomeni, da v vsaki situaciji sproti zaznava različne možnosti in poti razmišljanja. ne eno in ne drugo pa v sodobnem šolskem sitemu ni zaželeno. otrok je prisiljen, da se je treba stvari najprej naučiti, sprejeti znanje v obliki formul in definicij in jih ob določenem času tudi predstaviti učiteljem, za kar učenec prejme tudi oceno. že na tej stopnji se izkaže, da bo imelo 6 od 13tih otrok mnogo manj težav, kot preostalih sedem. to so tisti otroci, ki imajo v svojem značaju vodilni racio – to pa je tudi razum, ki vlada sodobni družbi. predmeti, ki so povezani z raciem (matematika in jezik) veljajo za najpomembnejše, tisti, ki so bolj povezani z emociem (telovadba, likovna vzgoja), ali instinktom (gospodinjstvo) pa veljajo za manj pomembne ali celo nepotrebne.

šola

gre pri tem za naključja, ali pa je za vsem vendarle mogoče prepoznati nekaj, kar kaže, da tak sistem načrtno prebira tiste, ki jim bodo v prihodnje odprta vrata v svet moči in odločanja o usodi drugih?
tako kot je zastavljen obstoječi šolski sitem, je očitno, da gre za potrjevanje izbranih vrednot in načina razmišljanja. le tisti, ki se podredijo temu sistemu, se lahko prebijejo naprej, dobijo prostor na boljših srednjih šolah in so pozneje ob predložitvi primernih ocen sprejeti na univerzitetni študij. diploma v roki pa danes predstavlja tisti ključ, brez katerega se ne morete prebili do nobengea družbeno pomembnega ali odločujočega poklica. (vodilni kadri, inženirji, znanstveniki, učitelji, profesorji, sodniki, zdravniki, farmacevti, finančniki, arhitekti, projektanti …) Na tak način se tudi v šolstvu zberejo predvsem tisti, ki jim je tak način razmišljanja in dela blizu – in prav ti tudi v prihodnje oblikujejo šolski sistem po istih principih, merilih in vrednotah razmišljanja. tako racio na ravni družbe vzpostavlja moč in svojo prevlado.

kaj pa se zgodi s tistimi, ki se racijevemu šolskemu sistemu ne morejo (ali nočejo) podrediti?
to so ljudje, ki se v sistemu ne prebijejo dlje kot do konca osnovne šole, sami pa lahko ugotovite, na kakšnih delovnih mestih se ti ljudje na koncu znajdejo. zato naš šolski sistem ne more biti pravičen. rešitev seveda ni v ukinitvi obstoječega, ampak v preoblikovanju. izobraževanje bi moralo biti urejeno v skladu s človekovo naravo, kar pomeni, da bi morali sprejeti s tridelnim sistemom vrednot. izobraževanje bi bilo tako že v izhodišču razdeljeno na tri področja; prvo je racijevo, kot ga poznamo sedaj, drugi dve pa sta emocijevo in instinktovo.

na emocijevem področju bi bil poudarek na slikovno-estetskih predmetih (vizualna ustvarjalnost v vseh pogledih) in na motorično-gibalnih (športne aktivnosti). instinktovo področje je vse, kar je povezano s socialo, skrbjo za druge in kreativnostjo. otroci bi pri teh predmetih spoznavali ljudi s posebnimi potrebami, se soočali s skrbjo za rastline in živali in bili deležni ustvarjalnih delavnic. pomembno je, da bi bila vsa tri področja ločena in zastavljena po vzoru ustreznega razuma, ključnega pomena pa bi bilo to, da za vpis v nadaljevanje izobraževanja ne bi bilo odločujoče ovrednotenje zgolj racijevega pristopa k reševanju težav, ampak da bi se vsakomur štel za skupni uspeh, uspeh v tisti skupini predmetov, v kateri bi bil najbolj uspešen. v drugih dveh pa bi bil pogoj le to, da doseže zadostno oceno. to bi bil pravičen šolski sistem po ključu teorije REI.

Razpravo si lahko preberete na FB strani – s klikom [tukaj].