Pages Navigation Menu

Blog za bralce knjige [psi]

Ali je zaljubljenost izum zahodne civilizacije?

Pozdravljen, Eros, zanima me, kaj meniš o mnenju, da je zaljubljenost razmeroma nov izum zahodne civilizacije, ki ga mnogi narodi še vedno ne poznajo (Averill, po Lamovec, 1991, stran 160) *. Socialne norme po eni strani spodbujajo neodvisnost, samozadostnost in ekonomski interes posameznika, po drugi strani pa nesebično predanost družini in ta konflikt razrešimo tako, da se zaljubimo, to pa ustvarja iluzijo, da so nasprotja prevladana. Po teoriji REI in zgodovinskem dokazu (treh razumnikov, ta delitev pa izhaja tudi iz časov Platona in Aristotela) naj bi bila zaljubljenost usklajenost treh razumov in po tem sklepam, da ni izum zahodne civilizacije? Ali lahko to integriraš v svojo teorijo REI ali skozi njo razložiš, kako? Vidiš to zaljubljenost kako drugače, ker je v službi razreševanja nekega intrapsihičnega konflikta, kot nek izhod iz njega? Zanima me tvoj pogled, mnenje, verjetno ga imaš. Lp, ”Maruša”

moderno mesto

Erosov odgovor:

Najprej, zakaj menim, da je Maruša postavila pomembno vprašanje

Zaljubljenost je fenomen, ki ga v sodobni družbi najpogosteje zamenjujemo z “ljubeznijo”. Seveda se večina strinja, da je zaljubljenost eno, ljubezen pa nekaj drugega, težava se tako ne pojavi v teoriji, ampak šele pri zamenjavi občutenj in njihovih pojmovanj. Pogosto trdimo, da zaljubljenost in ljubezen nista ena in ista stvar, po drugi strani pa nevede iščemo prav občutenja iz stanja zaljubljenosti, misleč da so mogoča samo kadar gre za pravo ljubezen. Do tega prihaja prav zaradi nejasnosti (nerazumevanja), kaj je zaljubljenost, zakaj in kdaj se pojavi, s čim je povezana in kakšna so sploh občutenja pri pravi ljubezni, kot tudi razumevanje, kaj sploh je prava ljubezen.

Klasična psihologija nam tukaj žal ne ponuja zadovoljujočih odgovorov, saj nam brez razumevanja osnovnega mehanizma delovanja našega uma ne preostane drugega kot opazovanje in ugibanje, kar pri razumevanju zapletenih miselnih procesov seveda ni dovolj. Stroka se ne slepi, da psihološkega modela, ki bi razkrival takšne osnove, doslej nismo poznali, vprašanje pa je, ali je REI tak model. Na tem mestu naj omenim, da ni zanemarljivo, da je bil model REI razkrit prav na osnovi razumevanja zaljubljenosti in se je šele pozneje izkazalo, da gre za temeljno razumevanje o delovanju našega uma.

REI, model treh razumov

Teorija REI zagovarja model treh avtonomnih – med seboj neodvisnoh razumov (to stališče zastopa slaba polovica uradno priznanih znanih modelov psihologije). Med tremi dva razuma delujeta nezavedno, eden pa je tisti, ki se ga vsi (ne glede na značaj zavedamo). Ključnega pomena v modelu REI je razumevanje razlik v njihovem povsem drugačnem procesiranju informacij (nekaj podobnega zastopa le peščica znanih modelov) in seveda vzpostavitev hierarhije moči med tremi razumi, iz česar izhaja 12 + 1 možnih matematičnih kombinacij, ki predstavljajo prav toliko človeskih značajev (več o tem preberite tukaj), kar je morda najpomembnejša novost modela REI. Pri tem je pomembno, da so značaji objektivno določljivi in jih je prvič mogoče celo fizično določiti z opazovanjem možganov pod magnetno resonanco, saj se center vsakega od razumov nahaja v drugem delu mozganov (tudi to ni novost).

Skupni cilj treh razumov: povezovanje s partnerjem

Naše počutje je po teoriji REI rezultanta počutja vseh treh razumov. Želja vsakega od razumov po uveljavitvi svoje resnice in razlike v njihovem procesiranju so razlog, da je odnos med njimi bolj ali manj nestabilen. To je torej naše naravno stanje, ki ga v svojih občutenjih v večjem delu svojega življenja poznamo skoraj vsi. Ker vsak od treh razumov zastopa povsem svoje vrednote in področja zanimanja, je med razumi le malo prekrivnih področij. Eno od takih področij je iskanje partnerja in povezovanje z njim. Da ne bo pomote, tudi tukaj ima vsak od treh razumov svoj – drugačen interes, kljub temu pa gre za skupno namero – pridobiti izbrano osebo v svoj intimni krog. V grobem lahko rečemo, da:

  • Racia zanimajo praktične lastnosti zveze in partnerja,
  • Za emocia je na prvem mestu seksualnost,
  • Instinkt pa zanimajo predvsem varnost in s tem povezano nadaljevanje vrste – otroci/družina.

Ko se tako trije razumi odločijo za eno in isto osebo, pride do fenomena, ki ga lahko primerjamo s tremi trajno skreganimi, povsem različnimi osebami. Ko se takšni znajdejo pred ciljem, ki ga lahko dosežejo zgolj skupaj (lahko je tudi problem ali zunanji sovražnik), pozabijo na medsebojne napetosti in so pripravljeni sprejeti tudi razlike, ki sicer predstavljajo osnovo za njihove prepire. Tako pride do začasnega prijateljstva, ki jih zbliza. Prepiri, nagajanja, napetosti so tako za nekaj časa pozabljeni, tak odnos pa pri vseh treh povzroči prijetne občutke, notranji mir in zadovoljstvo. Njihovo medsebojno sodelovanje pa privede tudi do izjemne učinkovitosti. To stanje med tremi razumi v teoriji REI imenujemo zaljubljenost.

Pozor, zaljubljenost po tej definiciji ni mogoče pripisati razmišljanju enega od razumov, ampak gre tukaj za izjemno stanje “odnosa” med njimi!

zaljubljenost

Večinoma se nevede ves čas zaljubljamo v partnerje z enakim (ali podobnim) značajem, ki je našemu komplementaren (torej najbolj nasproten). To je se posebej izrazito pri nesprejemajočih (v sodobni družbi večina), kar je skozi REI tudi povsem logično. Ker gre pri zaljubljenosti za odnos med razumi, igrajo vlogo vsi trije – ne glede na njihovo pozicijo v hierarhiji. Ko partnerja po svojih kriterijih določi vodilni razum, nam je ta zgolj “všeč“, ne pride pa do zaljubljenosti. Šele ko se nad partnerjem navdušijo tudi podrejeni razumi, se lahko odvije fenomen zaljubljenja. Podrejeni razumi so v stanju nesprejemanja še posebej nezadovoljni s svojo podrejeno pozicijo, zato se tem razumom zdi še posebej pomembno, da bi v naš intimni krog pritegnili nekoga, ki ima nam podrejene razume na vodilnem mestu. Tako se zaljubimo v partnerja z nasprotnim značajem (značaji z enim vodilnim razumom se zaljubijo v osebe, ki imajo druga dva vodilna, tiste, ki imajo enega na sredini, pa pritegnejo značaji ki imajo istega na sredini vendar različna vladajoča razuma).

Večje kot je nesprejemanje, bolj močna je zaljubljenost

Pri zaljubljenosti igra pomembno vlogo tudi stanje odnosa med razumi pred nastopom “skupnega cilja”. Večje kot je nezadovoljstvo (nesprejemnaje) posameznega razuma, večji je konflikt med njimi in posledično se tak človek v večjem delu svojega življenja počuti nezadovoljno, nesrečno, žalostno celo depresivno. Takšno stanje sodobna družba sprejema kot normalno, zato večina ljudi niti ne posumi, da živijo mnogo bolj nezadovoljno kot bi bilo treba, saj se v skupini nezadovoljnežev zdi nezadovoljstvo relativno manjše. Je pa po drugi strani tudi razlika v občutenju zaljubljenosti toliko večja. Ko namreč nekdo iz stanja trajnega hudega konflikta med razumi preide v stanje njihovega medsebojnega sprejemanja, to doživi kot nekaj fenomenalnega, nezemeljskega, božanskega … In seveda le kdo potem ne bi hrepenel po tem! Pri sprejemajočih je pa ta razlika bistveno manjša in zaljubljenost posledično ne igra večje vloge.

Tako sta v teoriji REI zaljubljenost in sprejemanje v tesni korelaciji. Iz tega sledi, da zaljubljenost ni novodobni fenomen, ampak izhaja se iz časov evolucije naših možganov, preden smo sploh postali ločena (človeska) vrsta. Po drugi strani pa je njen pojav in pomen v druzbi povezan s splošnim družbenim sprejemanjem. Ta je spet odvisen od stopnje prevlade enega od razumov v družbi. Ker v zahodni civilizaciji trenutno močno in vse bolj oblast v svoje roke prevzema racio (to se bolj ali manj kontinuirano odvija od industrijske revolucije naprej), je današnje družbeno stanje nesprejemanja zelo visoko, kar pomeni da igra zaljubljenost v zahodni civilizaciji pomembnejšo vlogo, kot v družbah, kjer je sprejemanje relativno visoko … In takšne družbe so prav pogosto manjše skupine preprostih staroselcev na manj civiliziranih podrocjih sveta. Če to “opazuje” nekdo brez pravega teoretičnega modela (ta isti Lamovec v Marušinem navedku), ki nima vedenja o procesu zaljubljanja in ozdaju tega fenomena, seveda zlahka – a zmotno sklepa, da je zaljubljenost novodobni izum zahodne civilizacije. 😉

O vlogi zaljubljenosti sem že pisal (glej kategorijo Ljubezen in spolnost), zato tega tukaj ne dodajam. Če vam napisano in teorija REI ponujata drugačno razumevanje in vpogled v dogajanje od doslej znanih modelov, pa presodite sami.

* Lamovec, T. (1991). Emocije. UL-FF-odd. Za psihologijo.

Si želiš novih spoznanj?
Naroči knjigo [psi] >
Brezplačna poštnina!